Govornik na proslavi je bil Boštjan Gorenc - Pižama, govor pa je bil sledeč:

Spoštovani gospod župan, cenjene članice in člani občinskega sveta, vsi nastopajoči, dragi gostje,

Naj vam najprej vsem skupaj zaželim en lep in prešeren kulturni praznik. Obstaja več razlag, zakaj Slovenci ta lepi dan kulture obhajamo na dan, ko je Prešernovo pero za vselej omahnilo, in ne na dan njegovega rojstva. Sam sem se v eni od svojih šal dokopal do zaključka, da smo si Slovenci za kulturni praznik izbrali osmi februar zato, ker naj bi ponazarjal večinski odnos do kulture: »Umetnik se je stegnil, ne bo več cuzal našega denarja, zdaj bomo prihranili toliko, da si lahko privoščimo enodnevni izpad bruto družbenega prihodka in imamo prost dan.«

Ta hipoteza žal ima osnovo v resničnosti, vsaj kadar v javnem diskurzu uzremo kakšne glasne komentarje na inherentno kulturniško pijavkavost in prisesanost na državne nedri, a je med siceršnjimi pogovori z ljudmi na srečo ne občutim in se mi zdi, da sta tako kultura kot umetnost med ljudmi vseeno cenjeni. A tu ne mislim zgolj visoke umetnosti, ampak sleherno kulturno udejstvovanje, ki nas kot ljudi izpolnjuje. Bistvo kulture in umetnosti, kakor ga sam vidim, je v izpolnjevanju in izpopolnjevanju samega sebe. Iščemo stvaritve, ki nam vzbujajo določena čustva, nam razkrivajo nova obzorja ter preizprašujejo naš moralni in vrednotni sistem. Prave kulture drugim ne moremo in ne smemo določati, saj smo si ljudje različni in nas iste stvari nagovarjajo drugače. Tako bo nekdo izpolnitev našel v sodobni atonalni umetni glasbi, drugi v domačijskih povestih, spet tretji v podobarstvu, četrti v izraznem plesu in tako naprej v neskončnost. Nekateri bodo zadovoljili svoj čut za estetiko v snovi, ki jim je blizu in jih pomirja, drugi se bodo lotevali tabuiziranih tematik in z razgradnjo norm iskali odgovore na vprašanja, ki nam jih zastavlja sodobni čas. Če malce karikiram: če nekoga navdihuje poslikava polžjih hišic s cvetličnimi vzorci, mu drugi, ki uživa v abstraktnih slikah, pri katerih je pomembnejši filozofski koncept kot veristično upodabljanje narave, nima česa oporekati. In seveda obratno. Pomembno se mi zdi le, da se pod krinko umetnosti ne skriva ideološko hujskanje proti marginaliziranim in depriviligiranim skupinam. Da kultura za družbo pomeni korak naprej in ne nazaj.

Glede na to, da sem literarni ustvarjalec, bi razmišljanje rad strnil na področje knjig. Zdi se mi, da je danes branje pomembnejše kot kadarkoli. Živimo namreč v dobi preobilja informacij. Ne samo na spletu, ampak v vseh množičnih medijih nas zasipajo z vestičkami, ki so primerne za naglo zaužitje. Vse, kar nam postrežejo, je lično zapakirano v mamljive grižljaje, ki pa nas ne nasitijo. Kričeči naslovi se potegujejo za naše klike, mi pa smo jim hvaležni, ker nam ponujajo tisto, česar si sodobni človek želi. Ogorčenje. Vsi hočemo biti ogorčeni, da bomo trosili sveto jezo, in to možnost nam velikodušno ponujajo naslovi, ki so za večji učinek vzeti iz konteksta ali celo izmišljeni – spomnimo se recimo Dela, ki je z mastnimi črkami napisalo, da se Peter Prevc umika iz športa, ker ga ima zadosti, nakar smo v članku prebrali, da se bo umaknil za dva dneva, da si prečisti misli. In ta je bil še eden najbolj nedolžnih, saj drugi večinoma pihajo na naša najnizkotnejša čustva z lažmi, ki podpihujejo in potrjujejo naše strahove, mi pa potem nekritično širimo te vesti naprej, ne da bi preverili, ali je v njih sploh kaj resnice, ujeti v mehurčke, kjer si istomisleči prikimavamo drug drugemu.

Kje je tukaj mesto knjigam? Za razliko od na pol prebavljenih informacij so knjige slow food za misli. Zahtevajo našo pozornost, naš čas. Ob njih se moramo umiriti, vdihniti in se potopiti v njihov svet, ne moremo zgolj pljuskati po plitvini. George Martin je enemu od svojih likov v Pesmi ledu in ognja, pokvečenemu pritlikavcu Tyrionu v usta položil dva primerna citata. Prvi se glasi: »Knjige so brusni kamen za um.« S poglobljenim branjem skrbimo, da nam um ne otopi, obenem pa razvijamo kritičen odnos do zapisanega, ki ga lahko prenesemo na druga področja življenja, recimo na preobilje novic, da jih znamo ovrednotiti, glede na vire in namen.

Ob drugi priložnosti Tyrion reče: »Kdor bere, živi tisoč življenj. Kdor ne bere, živi samo eno.« Kar poleg branja lahko razširimo tudi na druge pojavnosti kulture, a če ostanemo pri knjigah, resnično velja: z branjem spoznavamo razmišljanja drugih ljudi, življenjske zgodbe, ki jih sicer ne bi nikoli doživeli iz prve roke. Otroci z branjem pravljic med drugim izvejo, da v življenju ni vedno z rožicami postlano, da so pripravljeni, ko se tudi v njihovi bližini zgodi kaj neprijetnega. Mladi z branjem problemske literature razvijejo aparate za spopadanje z mladostniškimi težavami. Odrasli s pomočjo knjig nadgrajujemo stara spoznanja. Vsi pa z branjem pridobivamo in razvijamo empatijo ter premagujemo strah pred nepoznanim. Knjige nam pomagajo stopiti iz mehurčkov, v katere se zapiramo, in prisluhniti drugim mnenjem, kar bi moral biti naš imperativ. Znati se soočiti z nasprotnimi mnenji – dokler so menja seveda podkrepljena z dejstvi; dejanskimi, ne alternativnimi – ter najti konsenz za sobivanje. Knjige nam dajo širino – mislim, da sem sam dobesedni dokaz za to – zato za zaključek zgolj tista Pavčkova: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.«

Najlepša hvala, da sem vas nocoj imel čast nagovoriti na občinski proslavi. Ko sem se pred sedmimi leti iz enega rokovnjaškega kraja preselil v drugega, sem med prvim obiskom Lukovice na trgu uzrl spominsko tablo, na kateri piše: »Tu na domu svoje matere je pisatelj Fran Milčinski v krogu družine in Lukovčanov našel mnoge spodbude za svoja neminljiva literarna dela.« Takrat sem si dejal, če so ljudje tukaj premorejo toliko samoironije, da jih ni strah priznati, da so bili mogoče navdih za Butalce, se bom tu počutil kot doma.


Foto: Majhenič


   

V soboto smo v sklopu osrednje občinske proslave ob kulturnem slovenskem prazniku v Lukovici preživeli zares lep večer. Kulturna dvorana Janka Kersnika je pokala po šivih, obiskovalci so do zadnjega kotička napolnili prostor, stojišča so bila popolnjena, nekaj obiskovalcev je celo ostalo v predverju. Proslava je bila lepo stopnjevana, začelo se je s slovensko himno, ki sta jo zaigrala Lenart in Timotej. Sledila je podelitev občinskih priznanj vrhunskim športnikom občine Lukovica, ki sta jih podelila župan Matej Kotnik in predsednik Odbora za družabne in društvene dejavnosti gospod Matevž Kink. Sledil je nastop mladih baletnikov Glasbene šole Kamnika in zanimiv govor glavnega govornika proslave Boštjana Gorenca – Pižame, ki je na svoj humorističen način požel velik aplavz v dvorani.

Nadaljevalo se je z nastopom študentov akademije za glasbo iz naših krajev. Za klavirjem je blestela Ana Stoschitzky, s čudovitim glasom je navdušil Matej Avbelj, svoj talent pa nam je prikazala Maruša Urankar s prečno flavto.

Na koncu sta celotno dvorano s svojim nastopom razvnela zmagovalca televizijske oddaje Slovenija ima talent, mladeniča Timotej Willewaldt in Lenart Prek, ki delujeta pod umetniškim imenom Wildart.

Prireditev je gladko vodila nasmejana Tjaša H. Košir, tudi zato je uro in pol dolga prireditev (pre)hitro minila, ljudje pa so dvorano zapuščali vidno navdušeni.


Galerija slik iz zaoderja.


Vreme
Občina Lukovica

Ned

20°/28°

Pon

17°/31°

Tor

18°/32°

Sre

19°/32°

Uporabne povezave

 

 

 

Pobratene Občine