Josip PODMILŠČAK-Andrejčkov Jože

Rodil se je v Krašnji 25. marca 1845. Starši so ga ob pomoči domačega župnika poslali v šolo v Ljubljano. S petnajstim letom je šel v gimnazijo. Že kot četrtošolec je začel pisati za Tomšičevo Torbico, za Janežičev Slovenski glasnik, Besednik in za Mohorjevo družbo. Kot gimnazijec je bil za šest let potrjen k vojakom. Bil je slabega zdravja in si je nakopal jetiko, zato so ga po treh letih odpustili. Nato je bil pripravnik pri Deželnem odboru v Ljubljani, po opravljenem telegrafskem tečaju pa brzojavni pristov v Trstu. Ko je šel k sošolcu Ivanu Kljunu v Kamnik na dopust, se mu je v Ljubljani ulila kri in je na sveti večer 1874 umrl v ljubljanski bolnici. Slodnjak in Legiša sta o njem zapisala, da je bil po literarnem izvoru hotenju nekak Jurčičev dvojnik. Obnavljal je rokovnjaške in furmanske zgodbe domačih pripovedovalcev, ter jih skušal širiti v večje novelistične enote. Pokazal je smisel za pristnost kmečkega dialoga in značaje svojih, večinoma robatih, včasih kar zoprnih junakov. Zaradi revščine in tudi zato, ker je urednik Janežič zahteval od njega čimveč, je Jože zelo hitro pisal, pri tem pa zapravljal svojo nadarjenost Med domačini je najbolj znana njegova povest Žalost in veselje, ki je pri Mohorjevi družbi izšla leta 1869 in je zanjo prejel nagrado. Pozneje je doživela še več ponatisov, prav tako nekatere druge njegove povesti Prevajal je tudi iz tuje literature, največ iz češke in poljske. Svoje pisateljske sposobnosti je najbolje pokazal v nekaterih avtobiografskih potopisnih črticah in lirskih pesmih. Žal ni imel pravega mentorja.