Zlato polje

Zlato pólje je naselje pod Malolašenjsko planoto, kot širši zemljepisni pojem zajema vse vasi na planoti, torej Podgoro, Brezovico, Trnovče, Malo Lašno, Obše in Preserje. Zlato Polje se nahaja na 585 metrih nadmorske višine. Vas je bila leta 1942 požgana, vendar je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenija je 1. januarja 2016 v Zlatem Polju živelo 38 prebivalcev.

Izvor imena

Krajevno ime je nastalo po osnovi zlato. Po ljudski etimologiji je ime dobilo po bogatih - zlatih žitnih poljih.

Zgodovinski pregled

Hans Kamniški in njegova žena sta za 12 mark oglejskih fenigov 4. ju-lija 1346 prodala nuni Marjeti, hčerki Askvina s Kolovca, po njeni smrti pa samostanski skupnosti - konventu v Mekinjah kmetijo v Zlatem polju (zu Guldenueld), na kateri je bil Peter. Ponovno se omenja Zlato polje (dacz dem Gulden veld) dve leti pozneje, 29. septembra 1348, v listini, ki se je ohranila v Državnem arhivu na Dunaju, s povsem enako vsebino, kot je v zgornji listini. Na njej je še gospodaril že omenjeni Peter. Hans Kamniški je 9. januarja 1351 za 20 oglejskih fenigov prodal Frideriku Celjskemu številne kmetije, med njimi pet v Zlatem polju (ze dem Guldeinueld), v Rafolčah (Raffoltstorff) in na Pšajnovici (am Pischenicz). Viljem, sin Jerneja Heriča iz Kamnika, in sestra Doroteja sta leta 1436 dobila v fevd desetino v Zlatem polju in v okolici Zlatega polja (in dem Guldenveld, vmb das Guldein veld) in v Krašnji. To posest, ki je bila očetova dediščina, jima je izročil Friderik Celjski. Zlato polje (Guldein veld) se ponovno omenja v avstrijski fevdni knjigi leta 1481, ko so bratje Hans, Jernej, Lenart in Viljem Herič dobili v fevd desetino v vasi. Cerkev sv. Marije Magdalene v Zlatem polju (zu Gulden Veld) je omenjena v seznamu cerkvenih dragocenosti leta 1526, a ni nič dala. Ker je imela samo dva bakrena keliha, so ju pustili. Med podložniki župnišča v Dobu, ki so bili 4. oktobra 1575 potrjeni za vojsko proti Turkom, je bil tudi Matija Potrata iz Zlatega polja. To hišno ime se je v Zlatem polju ohranilo več kot štiristo let. Zlato polje s cerkvijo Marije Magdalene, ki je spadalo v župnijo Dob, omenja tudi Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske leta 1689. Dobski župnik je leta 1613 obvestil opatinjo mekinjskega samostana, da je nastal hud spor med podložnikom dobskega župnišča Nikolajem Potrato in zlatopoljsko sosesko zaradi cerkvenega travnika, ki so si ga lastili ključarji. Spor se je še stopnjeval, trajal je več let.