Zahvalna nedelja pri svetem Tomažu v Krašnji

Čeprav bi bilo lepo in prav, da bi se Bogu večkrat zahvalili za prijete darove, se mu bolj slovesno zahvalimo le dvakrat na leto. Najprej na zahvalno nedeljo in potem še na zadnji dan starega leta. Pri sveti maši na zahvalno nedeljo se je domači župnik dotaknil zgodovine in odnosa Judov do Boga , Šemá Izrael, kar pomeni »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 64–9). To je temeljna starozavezna zapoved o ljubezni do Boga, ki je bila dana Judom z namenom, da jo skozi zgodovino ohranjajo v spominu in izročajo potomcem, ko z vzklikom trikrat dnevno hvalijo Boga. Ob tem se postavlja vprašanje, kako pa se Kristjani zahvaljujemo Bogu? Vedno se nam nekam mudi, v šolo, na delo, na polje, za molitev pa ne najdemo časa. Zato nam evangelij na zahvalno nedeljo govori o tem, katera je največja zapoved v postavi in ta je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo (5 Mz 6,5) in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (3 Mz 19,18). Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava. Slišali smo tudi priliko o obcestnem kamnu, ki ga ne moti niti sonce, niti mraz, niti veter in sneg še plevel, ki raste okoli njega, ne, ker je brez srca. Nam pa ne more biti vseeno, saj nismo mrtvi kamni, ampak smo Božji otroci, kar smo postali pri krstnem kamnu, zato ne bodimo brez srca in brez hvaležnosti za vse, kar nam je dobri Bog dal in nam namenil v letošnjem letu. Pred koncem svete maše se je domači župnik zahvalil še vsem, ki kakorkoli skrbijo za utrip v Krašenjski cerkvi, tako članom ŽPS, ministrantom, pevcem obeh zborov, organistu, pevovodji in drugim, ki dodajo svoj kamenček v utrip cerkve svetega Tomaža v Krašnji. Na zahvalno nedeljo smo sveto mašo zaključili s skupno zahvalno pesmijo ob spremljavi Lojzeta Pezdirca na orgle in ob pomoči mešanega cerkvenega zbora.