Sveti Florijan zavetnik gasilcev

Pogled v zgodovino svetega Florijana nam pove, da je zagotovo eden izmed najbolj priljubljenih in češčenih ljudskih svetnikov, saj njegova podoba krasi številne gasilske domove, njemu v čast se darujejo svete maše in vrstijo zaobljubljene procesije. Rodil se je v 3. stoletju, okoli leta 250 v današnji vasi Zieselmauer blizu Dunaja v Avstriji, umrl pa 4. maja 304 v Lorchu, prav tako v Avstriji. O njegovem življenju je malo znanega. Le to, da naj bi bil krščen in krščansko vzgojen, živel in delal kot rimski častnik v mestu Aelium Cetiumin (St. Pölten), nato pa postal vodja pisarne cesarjevega namestnika v rimskem Lauriaku, današnjem Lorchu pri Ennsu v Zgornji Avstriji. Živel in deloval je v času cesarja Dioklecijana, pod katerim je izbruhnilo grozovito preganjanje kristjanov. Ko so v Lauriaku prijeli čez šestdeset kristjanov, večino vojakov, se je Florijan postavil zanje in jih skušal rešiti, a so tudi njega prijeli in zaprli. Vojaki so ga najprej prebičali, nato pa mu z ostrim železjem trgali meso s pleč. Naposled so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove reke Enns. Legenda pripoveduje, da je Florijan klečal na bregu reke in molil, nobeden od vojakov pa si ga ni upal potisniti v globoko reko, dokler se ni do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko je pogledal za njim, pa je nenadoma popolnoma oslepel. Florijanovo naplavljeno truplo je po legendi varoval orel tako dolgo, dokler ga ni vdova z imenom Valerija pokopala na svojem posestvu. Kasneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, nato pa sloveči samostan avguštinskih kanonikov. Njegove relikvije so tudi v Rimu in Krakovu.  Najbolj znan je kot zavetnik proti požarom in povodnjim, častijo ga gasilci, kovači, dimnikarji, pivovarji, sodarji, lončarji, izdelovalci mila. Je zavetnik ob suši, proti nerodovitnosti polja, proti viharju, pri opeklinah. Je tudi eden izmed 14 »priprošnjikov v sili«, na katere se ljudje obračajo v različnih stiskah. Na naših gasilskih domovih ga največkrat  upodabljajo kot rimskega vojaka, s sulico in zastavo v roki, kako z golido vode gasi gorečo hišo ali cerkev (mesto). Se pa najde njegova upodobitev  tudi z mlinskim kamnom.  Čeravno goduje 4. maja, so se gasilci njegovega godu spomnili na nedeljo 5. maja v cerkvi svetega Luka v Spodnjih Praprečah. A ne le zavetnika gasilcev, tudi vseh pokojnih gasilcev in gasilk. V svojem nagovoru je župnik Pavle Okoliš že v uvodu omenil plemenitost poklica, ki ga opravljajo gasilci in gasilke in se jim za njihovo pripravljenost priskočiti na pomoč  tudi zahvalil. V nagovoru po prebranih šmarnicah se je, čeravno je evangelij govoril o Jezusovem srečanju z ribiči ob Tiberijskem jezeru , ko Simona Petra Jezus sprašuje o njegovi ljubezni do njega, v nadaljevanju svojega nagovora dotaknil tudi Pavlovih besed, ko pravi: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel …« Kajti brez ljubezni ni mogoče biti gasilec ali gasilka, ko pride klic na pomoč ob nemogoči uri, takrat ni vprašanja, ali imam rad, ali nimam rad tistega, ki rabi pomoč. Značaj gasilcev in gasilk je pomagati ljudem v nesreči ne glede na čas in razmere tisti trenutek. Tudi med prošnjami so se spomnili tako rajnih gasilcev in gasilk kot  še živih z željo, da jih Vsemogočni varuje pri njihovem plemenitem poslanstvu. Tudi zato so se včasih gasilci in gasilke pozdravljali z: Bogu v čast-narodu v korist in naj tako tudi ostane.