Med

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo medonosne čebele. V naravi navadno v cvetovih rastlin najdejo nektar ali medičino, najpogosteje v gozdu pa mano. Medičino ali mano predelajo z določenimi lastnimi snovmi, shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. Pokrijejo ga z voščenimi pokrovci in čebelar ga iztoči. Med je lahko tekoč, viskozen ali delno do popolnoma kristaliziran. Barva, okus, vonj in aroma medu se razlikujejo glede na rastlinski izvor.

 

 

Sestava in lastnosti medu

Med je odličen vir energije, 100 g medu ima okrog 1283 kJ (306 kcal) energije. 20 g medu, kar je običajna količina ene žlice medu, ima okrog 257 kJ (61,2 kcal) energije in predstavlja 3 % dnevne potrebe po energiji. Glavni sestavini medu sta enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, ki jih človeški organizem lahko takoj porabi. Med je dobra hrana za ljudi vseh starosti, saj pomaga ohranjati zdravje, športnikom pomaga pri obnovi mišic. Poleg sladkorjev vsebuje tudi antioksidante, nekaj aminokislin, vitaminov in mineralov, ki jih naš organizem nujno potrebuje. Svež med ima podobno antioksidativno učinkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Nekateri encimi iz medu pospešijo prebavo sladkorjev in škroba, vodikov peroksid, ki ga vsebuje, ima protibakterijski učinek, izboljšuje pa tudi absorpcijo kalcija iz hrane. Že od nekdaj ga uporabljamo za zdravljenje opeklin in ran, saj je nanj občutljivih več bakterij, pa tudi kvasovke in nekateri virusi. Med zavira rast bakterij (bakteriostatični učinek), deluje pa tudi baktericidno, kar pomeni, da uničuje bakterije.

 

 

Med se večinoma uporablja kot nepredelano živilo, uporablja pa se tudi v živilsko predelovalni industriji kot sladilo. Uporabljajo ga tudi zaradi okusa in viskoznosti. V vsakdanji prehrani lahko sladkor v celoti nadomestimo z medom, začnemo lahko že pri sladkanju kave z medom.

 

Zaradi njegove sestave se prebava medu pri človeku razlikuje od prebave drugih vrst sladkorjev. Med vsebuje predvsem enostavne sladkorje, ki jih naše telo lahko neposredno izkoristi. Če ga primerjamo z belim sladkorjem, ima med tudi manjši vpliv na količino glukoze v krvi, in to predvsem zaradi visoke vsebnosti fruktoze. Glikemični indeks  medu znaša med 32 in 85 odvisno od vrste medu.

 

Medovi se med seboj zelo razlikujejo, ne samo med vrstami, ampak tudi znotraj vrst medu obstajajo velike razlike, saj čebele medičine ali mane ne naberejo samo na eni rastlini, ampak vedno na večih. Kadar prevladujejo lastnosti ene rastline, ga lahko označimo po tej rastlini. Najpogostejše vrste medu poleg cvetličnega in gozdnega v Sloveniji so: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, tudi med oljne ogrščice, ajdov idr..

Raznolikost medu lahko s pridom izkoristimo pri pripravi raznovrstnih jedi in napitkov. Uporabimo ga lahko za zajtrk, malico, večerjo pa tudi pri pripravi kosila je uporaben. Poda se pri pripravi piščančjih, divjačinskih in azijskih jedeh. Tudi omake, prelivi, marinade in zelenjava dobijo z dodatkom medu posebno aromo. Nepogrešljiv je seveda pri pripravi slaščic.

 

Pri pripravi jedi iz medu je potrebno upoštevati tudi njegovo aromo. V splošnem je za svetlejše vrste medu značilna mila, nežna aroma, temnejše vrste pa imajo močnejšo aromo. Zato bomo za slajenje nežnih jedi, kjer ne želimo, da prevladuje okus medu, uporabili nežen akacijev med, v golaž bomo dodali temen gozdni med, medenemu pecivu pa bo odlično aromo dal kostanjev med. Medu pri peki in kuhi ne uporabljamo zaradi njegovih zdravilnih lastnosti, ampak predvsem zaradi njegove arome. Če je le možno ga dodamo na koncu kuhanja, da ohranimo več sestavin.

 

Uživajmo med slovenskega porekla, ki je lokalno pridelan. Poiščite medove, ki so vključeni v sheme kakovosti ekološki med ter (Slovenski med z geografsko označbo, Kočevski gozdni med z geografskim poreklom in Kraški med z geografskim poreklom) tki so podvrženi še dodatnemu nadzoru.

 

Dr. Andreja Kandolf Borovšak, svetovalka za zagotavljanje varne hrane