Cerkev sv. Luka

500 let cerkve sv. Luka v Sp. Praprečah

Cerkev v Praprečah je posvečena sv. Luku evangelistu, zavetniku zdravnikov, slikarjev, živine in preprostih ljudi kmečkega podeželja. Luka je avtor tretjega od štirih evangelijev in pisec Apostolskih del Nove zaveze. Pogosto je upodobljen s knjigo v roki, volom ob nogi, saj v svojem evangeliju poudari Kristusa kot velikega duhovnika, ki mu kot daritvena žival pripada vol. Zaradi vola je postal zavetnik živine. Med biblicisti velja za najbolj izobraženega pisca Nove zaveze in je verjetno po izobrazbi bil zdravnik. Po izročilu, naj bi v prostem času portretiral ljudi, med drugim Marijo z detetom v naročju. Tako je postal zavetnik slikarjev, slikarskih cehov in akademij.

Leta 2024 smo obeležili 500 let prapreške cerkve. Njena največja kvaliteta je v celoti ohranjena in prezentrirana monumentalna poznogotska arhitektura z ohranjeno sočasno poznogotsko-renesančno poslikavo. Cerkev je kot celostna umetnina, romarska ustanova, nastala v zelo kratkem času v obdobju okoli leta 1520 in 1524. Tako sodi med pomembnejše umetnostno-zgodovinske spomenike prve polovice 16. stoletja v Sloveniji. Prapreška cerkev ima lastnosti velikih sakralnih stavb: črpa iz korenin tradicije triladijskih stavb - psevdobazilik 15. stoletja, z masivnostjo in tektoniko v 16. stoletju utira pot v smer renesančnih teženj in v 17. stoletju postane zgled zgodnje baročnim triladijskim cerkvenim zasnovam brez bazilikalne osvetljave.

Stavbno zgodovino izpričujejo datacije v sami cerkvi. Na oporniku prezbiterija je razbrati domnevno letnico 1519. Z letnico 1522 je datirana donatorska podoba naročnika cerkve Janeza Heriča v prezbiteriju. V tem obdobju so zgradili tri oltarne zaključke, jih obokali, poslikali stene z liki svetnikov in vsa obočna polja z rastlinsko ornamentiko. Cerkev je bila 20. septembra 1523 prvič posvečena skupaj s tremi oltarji. Gradnja ladijskega dela in posledično njena poslikava se je nekoliko zavlekla in se nadaljevala še po posvetitvi. Z letnico 1524 je datirana votivna podoba kamnoseškega mojstra Štefana nad arkado glavne ladje. Enaka letnica, se ponovi na konzoli oboka glavne ladje in datira obokanje ter poslikavo ladijskega dela.

18. oktobra 1525, na dan zavetnika sv. Luka, je v Praprečah potekal shod romarjev, ki so ga za svoj nastop izrabili protestantski duhovniki. O tem dogodku poroča takratni ljubljanski škof Krištof Raubar v Augsburg. To je najstrejša pisna omemba cerkve. Pravzaprav je branje »luteranske maše« leta 1525 glede na do zdaj znane vire prvo konkretno dejanje protestantizma na Slovenskem. Zagotovo pa cerkev ni nastala kot protestantska ustanova, saj s svojo velikostjo za podeželjsko podružnico, izbiro arhitekturnega tipa psevdobazilike in vsebino fresk potrjuje, da je nastala kot značilna katoliška romarska ustanova. V njeni prostorni notranjščini so se pred oltarji razvijale procesije. Cerkev se omenja še leta 1526 in je bila junija 1535 ponovno posvečena, skupaj še z dvema novima oltarjema.

Cerkev je triladijska in se skozi tri slavoločne loke odpira v tri samostojne prezbiterije – oltarne zaključke. Ladijski del, v tlorisu oblikovan kot kvadrat, je z mogočnimi osemkotnimi slopi razdeljen v širšo glavno in ožji stranski ladji. Glavna ladja je izrazito višja od stranskih, nima lastne osvetljave v obliki oken in ker cerkev prekriva dvokapna streha govorimo o psevdobaziliki. V zahodni kot severne ladje so sredi 17. stoletja vzidali zvonik. Cerkev je v celoti ohranila prvotno obokanje in poslikavo. Obočna rebra vseh obokov so enaka in se v stičiščih dosledno zaključijo s sklepniki. Ohranjenih je 67 sklepnikov, 46 konzol in 8 kapitelov služnikov. Tu je še kvalitetna stavbna plastika iz moravškega peščenjaka: profiliran talni zidec in podstrešni venec, v stavbo vodijo trije šilastoločni portali, v gotsko zašiljenih oknih so slikovita krogovičja in v notranjosti trije masivni slavoloki.

Arhitekturna zasnova, izvedba gradbenih in kamnoseških elementov je delo kamnoseškega mojstra Štefana in njegove delavnice s pomočniki. To dokazje donatorska freska nad arkado v glavni ladji. Prikazuje mojstra Štefana z družino, ženo in tremi sinovi, klečijo in molijo pred sv. Nežo in sv. Andrejem. Pod družinsko podobo je naslikana napisna tabla, ki sporoča: sliko je dal napraviti mojstrer Štefan, kamnosek iz svojih sredstev v čast Bogu in sv. Luku leta 1524.

V prezbiteriju je pod fresko Marije pod obočnim rombom delno berljiv napis: ...ASTER / STEHFA / STAM... in mojstrski znak. Oba zapisa o kamnoseku dokazujeta, da je celotna cerkev nastala pod taktirko istega mojstra in njegove delavnice.

Poslikava cerkve je usklajena celota. Vsebina fresk je preprosto podana in kaže severnorenesančne zglede, ki so knam prihajali iz avstrijske Koroške in nemških dežel. V ladijskem delu in v treh oltarnih zaključkih so arhitekturni elementi pobarvani v obliki naslikanih blokov. Bloki, kvadri v toplo rjavi barvi sestavljajo naslikan arhitekturni baldahin. Ta postane ogrodje rajskega vrta v katerem na obokih zacveti rastlinska ornamentika. Tu se prepletajo in žuborijo pisane vitice z listi, cvetovi in plodovi.

Stene cerkve so bele. Le tu in tam se pojavijo naslikani uokvirjeni prizori. V ladji freska glavnega stavbarja, kamnoseka Štefana z družino in v prezbiteriju donatorski portret naročnika, verjetno glavnega sponzorja cerkve, Janeza Heriča. Vzdolž severne stene prezbiterija poteka niz 4 polj. V njih se zvrstijo stoječi, markantni svetniki z atributi, Marija z detetom na prestolu in sv. Krištof z malim Jezusom. V srednjem, četrtem polju je donatorska podoba Janeza Heriča skupaj z malo hčerko Katarino. Plemič kleči na lesenem klečalniku, moli obrnjen k glavnemu oltarju v cerkvi in je tako simbolno prisoten pri vseh mašnih daritvah. Spredaj je naslikan njegov grb, na rdečem ščitku srebrna školjka pokrivača, in napisna tabla, ki sporoča: fresko je dal naslikati plemič Janez Herič z Brda v čast Bogu, ljube gospe in vseh svetnikov leta Gospodovega 1522. Samozavesta upodobitev naročnika v oltarnem prostoru v naravni velikosti, tik pod vrsto stoječih svetnikov odseva duh krščanskega humanizma in renesančne samozavesti.

Zdi se, da so upodobljeni svetniki v prezbiteriju skrbno izbrani. Predstavljajo zavetnike ljudi in institucij, ki so bili vpleteni v gradnjo cerkve. Prvi je upodobljen sv. Nikolaj, zavetnik ljubljanske stolnice, stolnega kapitlja, kamor je bila dobska župnija priključena leta 1518, tik pred izgradnjo prapreške cerkve, vendar je njen ordinarij še vedno ostal oglejski patriarh. Zanj je posle takrat opravljal gorenjski arhiodiakon, kamniški župnik Erazem Steirer, ki je verjetno s svojimi pomočniki daroval protestantsko mašo v Praprečah. Njegov zavetnik sv. Erazem je upodobljen drugi v vrsti. Tretji je sv. Hieronim, asket, cerkveni učitelj, prevajalec Svetega pisma. Rojen je bil v 4. stoletju v okolici Pivke. Upodobljen je kot kardinal v globoki kontemplaciji s sv. Lukom, katerega evangelij in Apostolska dela je Hieronim prevedel v latinščino. Peti v vrsti je Janez Krstnik, asket, zavetnik naročnika cerkve Janeza Heriča, ob njem je sv. Andrej, sprva učenec Janeza Krstnika. Sledi vitez Jurij, bojevnik proti zlu in zavetnik Ljubljane. Zadnji v vrsti je sv. Jakob starejši, romar in zavetnik popotnikov. Heriči so imeli v svojem grbu Jakobovo školjko in cerkev je nastala kor romarska ustanova. Ob Mariji na prestolu je sv. Krištof, prav tako zavetnik popotnikov in varuh pred nenadno smrtjo. Njegovo ime nosi takratni ljubljanski škof Ravbar.

Poslikava stranskih oltarnih zaključkov je bila podrejena prvotnim oltarjem.V južnem koru je freska sv. Uršule, zavetnice učiteljev in vzgojiteljev, v severnem je naslikana sv. Katarina Aleksandrijska, zavetnica mladine, znanstvenikov in filozofov. Očitno je plemič Herič svoji hčeri namenil upodobitev njene zavetnice, pripročnjice otrok in mladine.

Poslikava južne ladje je intenzivno bogata. Razlikuje se od preostale poslikave v cerkvi. Na obočna polja v živih barvah so naslikana krogovičja, rastlinje, figure angelov z napisnimi trakovi, simboli štirih evangelistov in Jezusov monogram. Zdi se, da je poslikava južne ladje nastala po spodbudi nekega, do sedaj še neznanega naročnika verjetno v čast Mariji ali sv. Uršuli. Uršulo so v tem času posebej častili cistrecijani, ki so tudi v Praprečah imeli svojo posest. Žal poslikava južne ladje ni datirana zagotovo pa je nastala kmalu po letu 1524.

V Praprečah ni zaslediti podpisa slikarja, tako slikar in njegova delavniva ostajata anonimna. Po slogovni analizi pa freske zanesljivo lahko uvrstimo v t.i. slikarsko delavnico Britof pri Kranju-Sp. Prapreče-Lanišče-Sp. Slivnica. Delavnica je delovala na območju tedanje Kranjske v prvi polovici 16. stoletja.

Andreja Kos, univ. dipl. um. zgod.